Razstava Rags in the Wind III v Mozirskem gaju

Kalejdoskop svetovnih ustvarjalnih principov se bo v septembrskih dneh razgrnil v parkovnem okolju Mozirskega gaja, enega izmed mnogih, a edinstvenih biserov slovenske pokrajine. Pred dobrimi tridesetimi leti so se jasno izoblikovani cilji slovenskih in mozirskih vrtnarjev združili v skupni ideji in tudi uresničitvi, da gmajno ob Savinji z urbanimi dotiki spremenijo in povežejo v cvetlični park. Prvotne cilje so vsa ta leta izpopolnjevali in dograjevali z novostmi,  ki so privabljale vedno več ljudi v ta mirni kotiček Zgornje Savinjske doline ter jih mamile s čarobnimi vtisi.

Vrtnarstvo, etnologija, domača obrt, zeliščarstvo, uporabna umetnost … so stalni spremljevalci »gajskega« ambienta in utripa. Dodajajo vedno nove in med temi je tudi mednarodna prostorska postavitev del 26 umetnikov iz 13 držav.

Ideja o prvi postavitvi mednarodnega projekta Rags in the Wind (Platna vetru) se je porodila gospodu Enzu Marinu. Prva prostorska postavitev z naslovom Rags in the Wind na temo The Myths in the World (Miti na svetu) je bila leta 2006. Avtor ideje in nato še umetniški direktor projekta jo je postavil najprej v Neaplju. Povabilo avtorjem vseh celin je doživelo velik odziv že ob prvi postavitvi. Nedolgo tega, leta 2007, je v Gradcu projekt doživel novo postavitev:  Rags in the Wind II na temo The Magic (Čarobnost).

V Mozirskem gaju smo projekt Rags in the Wind III oblikovali na temo The Tuouch (Dotik) v enotno umetniško instalacijo.

Vsak ustvarjalec je za svoj umetniški izdelek povsem neobremenjeno uporabil individualen umetniški izraz, izhodišče in izvedbo znotraj in izven meja tehnoloških možnosti. Slike, skulpture, instalacije odražajo avtorjev lastni izraz. Na ploskvah ali objektih svojega ustvarjanja so umetniki uporabili različne pristope tako na vsebinski kot na tehnološki ravni, praviloma še v okvirih klasičnih slikarskih in kiparskih načinov. Upoštevali so različne socialne principe in govorice posameznih okolij, iz katerih izhajajo, znotraj tega pa izpovedali lastno poetiko, s katero posredujejo svoje intimno doživljanje doslej neznanih okolij, ki v njih svojo umetniško prisotnostjo porajajo nove ustvarjalne impulze. Ustvarjalci podoživljajo ta nenavadni umetniški diskurz izven omejenih konvencionalnih prostorov galerij in razstavišč z vsem angažiranjem in velikimi pričakovanji odziva.

Njihova umetniška interpretacija raziskuje pomenske vrednosti, značaje, metaforiko, formalnosti in še mnogo raziskanih, neraziskanih, samostojnih in povezovalnih funkcij barve. Na eni strani slikarji uporabljajo osnovne monokromne barve in njihove simbolne vrednosti,  pri drugih žarčijo fluorescenčne barve s šokantnimi učinki, ki hočejo konkurirati sebi in naravnemu okolju v prepričljivi izpovedi avtorjev, ki so jih uporabili v zavedanju, da naravo lahko presežejo le z ekstremnimi kontrasti. Raziskovanje ne ločuje uporabnih od estetskih funkcij, ker je vpeto v izkušnje, produkte časa in prostora, ki ga oblikuje hotenje. Zato je vsaka podoba produkt trenutne družbe, iz katere neposredno izhaja. Materializacija idej in podob je izpeljana za manifestativnost, recepcijo, interakcijo, samozadostnost ali celo naročnika. Sodobna umetniška praksa in trenutno stanje prepričujeta, da medij lahko vstopi v resničnost zgolj preko ustvarjalčeve iskrene odzivnosti in da se spremembe lahko zgodijo le z vztrajanjem pri izražanju občutenega. Podobe niso konstruirane, upodobljene so z energijo, ki v gledalcu aktivira občutek za dialog z artefaktom in z naravo. Vzpostavi se sodelovanje ter ozavešča prisotnost. Oblikovana so tudi predmetna izhodišča za vzorce, s katerimi se poglablja ustvarjalna pretočnost.

Avtorji, ki se ukvarjajo s kiparstvom, so za to prostorsko postavitev izbrali naravne in umetne materiale: les, baker, tekstil, plastiko. Spojitev z okoljem, vabilo k dražečemu dotiku ter proučevanju njegove funkcije, je ustvarjalce najbolj spodbujala pri interpretativni izpovedi.

                                 Milena Koren Božiček, kuratorka